Dan spomina na holokavst: zgodba, posvečena šestim milijonom žrtev

V sredo je Corrie Hermann, hčerka violončelista in žrtve holokavsta Pála Hermanna, na plenarnem zasedanju ob mednarodnem dnevu spomina na holokavst nagovorila poslance Evropskega parlamenta.

Predsednica Roberta Metsola je odprla slovesnost, ki je v Bruslju potekala ob 80. obletnici osvoboditve koncentracijskega taborišča Auschwitz – Birkenau 27. januarja.

„Nikoli ne smemo pozabiti in moramo ukrepati. Naša generacija je zadnja, ki ima privilegij, da pozna preživele holokavsta in iz prve roke sliši njihove zgodbe. Njihovi glasovi, pogum in spomini so most do preteklosti, ki ne sme biti nikoli pozabljena. Ker antisemitizem tudi po grozotah holokavsta ni izginil. Vztrajal je. Razvil se je.

Spomin je dolžnost. Dolžnost, da zagotovimo, da „nikoli več“ ne bo le prazna obljuba.

Evropski parlament se bo vedno spominjal. In vedno bomo opominjali – tako kot nas je to naučila naša prva predsednica Simone Veil, ki je tudi sama preživela holokavst. Njena zapuščina nas opominja, da nevtralnost pomaga le zatiralcu, nikoli žrtvi. Naš Parlament se bo vedno zavzemal za dostojanstvo. Za upanje. Za človeštvo,“ je dejala. Nagovoru predsednice Metsole je sledil glasbeni nastop z izvirnim Hermannovim violončelom Gagliano.

Corrie Hermann je v svojem nagovoru govorila o tem, kako so nacisti leta 1944 umorili njenega očeta, madžarskega skladatelja in violončelista Pála Hermanna, ki je veljal za enega najboljših violončelistov svojega časa. „Ta zgodba o eni žrtvi holokavsta je posvečena vsaki od šestih milijonov žrtev, za katerimi žalujemo še danes,“ je dejala.

Hermannova je pripovedovala o življenju svojega očeta kot glasbenika, od izobraževanja na Akademiji Franza Liszta v Budimpešti do nastopanja na najprestižnejših evropskih odrih. Po begu v Belgijo in Francijo so ga aprila 1944 aretirali v Toulousu v ulični raciji in ga prepeljali v taborišče Drancy blizu Pariza, od koder so odhajali transporti v koncentracijska taborišča. Od tam so ga deportirali v koncentracijsko taborišče Kaunas v Litvi. Ko je vlak čakal na postaji, mu je uspelo z vlaka vreči listek, v katerem je prosil, naj rešijo njegovo violončelo Gagliano. Sporočilo so našli in ga poslali njegovemu svaku, ki je Gagliano zamenjal z manjšim inštrumentom in pobegnil z violončelom, privezanim na hrbtu. „Ne vemo, kaj se je zgodilo potem, vendar se je po vojni vrnila le peščica od 900 ujetnikov,“ se je spominjala.

Kljub tragični usodi Hermannova glasba še vedno navdihuje ljudi po vsem svetu. Več kot 80 let po njegovi smrti so ponovno našli njegovo violončelo Gagliano, njegove skladbe pa izvajajo priznani mednarodni umetniki. „Hitler je zažgal knjige, uničil slike in umoril milijone ljudi, glasba pa je nepremagljiva,“ je dejala Corrie Hermann.

Po govoru so se poslanci Evropskega parlamenta žrtvam poklonili z minuto molka. Slovesnost se je končala z glasbeno točko Kadiš Mauricea Ravela.

O Pálu in Corrie Hermann

Pál Hermann, rojen 27. marca 1902 v Budimpešti, je bil priznani madžarski violončelist in skladatelj. V dvajsetih letih 20. stoletja se je preselil v Berlin in s svojim violončelom Gagliano nastopal po vsej Evropi. Leta 1933 je Hermann pobegnil v Belgijo in pozneje v Francijo. Leta 1944 so ga nacisti aretirali v Toulousu, nekaj mesecev pozneje pa so ga umorili v Litvi.

Corrie (Cornelia) Hermann, rojena v Amersfoortu (Nizozemska) 4. avgusta 1932, je upokojena zdravnica in nekdanja političarka. Leta 1996 je ustanovila sklad Paula Hermanna za podporo mladim poklicnim violončelistom.